»Na deževni petek smo se pogovarjali o dobrodelnosti, potem pa smo si ob kavi ogledali film Dežela junakov. Ob ogledu filma se je ob težkih zgodbah marsikomu utrnila solzica.
V soboto pa je nad Komendo posijalo sonce in skupinica iz našega Doma se je dobre volje odpravila proti hipodromu, kjer je potekal sprejem Junaka Mihe Deželaka. Komaj smo dočakali, da smo v daljavi zaslišali zvok siren in motorjev, navdušeno smo zaploskali in že so gasilci odprli svoje cevi in iz kapljic vode naredili čudovito mavrico. Miha se je pripeljal skozi kapljice in nas prisrčno pozdravil. Ko je opravil z nagovorom se je preprosto pomešal med množico, pristopil tudi k naši skupini, vsakemu posebej toplo stisnil roko, spregovoril nekaj besed, na koncu pa se z nami še fotografiral. Ker je njegov urnik res natrpan se je z ekipo hitro odpravil naprej, mi pa smo se polni lepih vtisov z Deželakovim avtogramom v rokah, s toplino v srcu, bogatejši za lep spomin odpravili na večerjo.«
